Energetski prehod v Srednji Aziji ni nova tema. V zadnjih dveh letih pa se je pogovor premaknil z "načrtovanja" na "razpis".
V prvi polovici leta 2026 je pet srednjeazijskih držav razpisalo skupno 8,7 GW solarnih PV in projektov za shranjevanje energije, kar predstavlja 127-odstotno medletno povečanje. Pričakuje se, da bo skupna količina za celotno leto presegla 15 GW. Pred petimi leti bi malokdo verjel, da lahko trg doseže tolikšen obseg.
Ta članek razčleni prehodni načrt na tri ključna področja: nameščena zmogljivost in cilji, resnična ozka grla v omrežni infrastrukturi in uravnoteženje moči ter podcenjen trg rudarjenja zunaj omrežja.
Nameščena zmogljivost in cilji: najprej številke
Nameščena zmogljivost od začetka leta 2026
Od 1. januarja 2026 je imel Kazahstan približno 3.746 MW nameščenih zmogljivosti obnovljive energije, vključno s 1.353 MW sončne PV in 2.071 MW vetrne energije.
V istem obdobju je imel Uzbekistan 3.347 MW sončne PV, 1.652 MW vetrne energije in 897 MW zmogljivosti za shranjevanje energije baterij.
| Država | Sončna PV zmogljivost (MW) | Zmogljivost vetrne energije (MW) | Shranjevanje energije (MW / MWh) | Cilj 2030 |
| Kazahstan | 1,353 | 2,071 | — | Približno 16 GW zmogljivosti obnovljivih virov energije, kar predstavlja 15 % mešanice energetskih virov |
| Uzbekistan | 3,347 | 1,652 | 897 | 8,64 GW sončne PV, 17 GW vetrne energije in 7 GWh shranjevanja energije |
| Kirgizistan | 250 (načrtovana zmogljivost v razvoju) | — | — | Dodatnih 3–4 GW v naslednjih 2–3 letih |
| Tadžikistan | 250 (predvidoma na spletu do konca leta) | — | — | Vodna energija ostaja glavni poudarek |
Cilji so veliko bolj ambiciozni od trenutne zmogljivosti
Kazahstan načrtuje, da bo do leta 2030 na splet postavil približno 16 GW zmogljivosti obnovljive energije, s ciljem doseči 15-odstotni delež obnovljive energije. Cilj se do leta 2050 dvigne na 50 %.
Uzbekistan ima še bolj ambiciozne cilje. Do leta 2030 želi doseči 8,64 GW sončne fotonapetostne in 17 GW vetrne energije, s skupno zmogljivostjo sonca in vetra približno 21 GW in ciljnim deležem obnovljive električne energije 54 %.
Po javnih izjavah uzbekistanske vlade bi doseganje ciljev do leta 2030 lahko prihranilo približno 18 milijard kubičnih metrov zemeljskega plina letno in zmanjšalo emisije za približno 25 milijonov ton letno.
Povečanje zmogljivosti s 3 GW na 21 GW pomeni sedemkratno širitev. Te rasti ni mogoče preprosto dodati obstoječi mreži; nadgraditi je treba tudi prenosno infrastrukturo in zmogljivosti za izravnavo moči.
Realnost srednjeazijske strukture moči
Velika odvisnost od toplotne moči in omejena prilagodljivost
Srednjeazijski elektroenergetski sistem (CAPS) se opira predvsem na toplotno in hidroenergijo. Proizvodnja električne energije iz premoga je v preteklosti predstavljala več kot 60 % mešanice električne energije v Kazahstanu, medtem ko je Uzbekistan močno odvisen od proizvodnje električne energije iz zemeljskega plina.
Termoelektrarne zagotavljajo veliko bazno zmogljivost, vendar se na splošno počasneje odzivajo na hitre spremembe v povpraševanju in ponudbi električne energije. Ko velike količine vetrne in sončne energije vstopijo v omrežje, sistem potrebuje hitrejše povečanje in zmogljivosti za uravnoteženje – točno tam, kjer se obstoječa struktura električne energije sooča z največjimi izzivi.
Starajoča se omrežna infrastruktura in poletno pomanjkanje električne energije
Velik del srednjeazijske prenosne in distribucijske infrastrukture je bil zgrajen v času Sovjetske zveze. Staranje opreme in izgube pri prenosu ostajajo razširjeni problemi. Med poletnimi vročinskimi valovi se povpraševanje po klimatskih napravah združi z obremenitvami namakanja v kmetijstvu in v več regijah so bile uvedene omejitve električne energije.
To pomaga razložiti, zakaj je nabava za shranjevanje energije nenadoma postala pomembnejša. Gonilna sila ni le skladnost z vladnimi politikami. Brez ustreznega shranjevanja postane vključevanje obsežnih vetrnih in sončnih projektov v elektroenergetski sistem veliko težje.
Spremembe na trgu razpisov za obnovljivo energijo
Močno povečanje obsega projekta
V prvi polovici leta 2026 je pet srednjeazijskih držav razpisalo 8,7 GW solarnih PV in projektov za shranjevanje energije, kar predstavlja 127-odstotno medletno povečanje.
Po državah je Kazahstan v drugem četrtletju 2026 neodvisno razpisal tri integrirane projekte solarne energije in shranjevanja s skupno zmogljivostjo 2,3 GW in več kot 900 MWh podpornega shranjevanja energije. Uzbekistansko ministrstvo za energijo je napovedalo nabavni načrt, ki zajema 3,1 GW zmogljivosti za obdobje 2026–2027.
Shranjevanje energije postaja standardno in ne izbirno
Ena od ključnih sprememb je, da so nabavni stroški za shranjevanje energije prvič presegli 30 % celotne vrednosti projekta.
| Načrtovana zmogljivost, ki bo na spletu v Uzbekistanu leta 2026 | Zmogljivost (MW) | Delite |
| Sončna PV | 2,800 | 41 % |
| Toplotna moč | 2,500 | 37 % |
| Vetrna moč | 470 | 7% |
| Hidroenergija | 68 | 1 % |
| Shranjevanje energije | 884 | 13 % |
| Skupaj | 6,770 | 100 % |
Integrirane rešitve solar-plus-storage postajajo standard po vsej regiji. Za dobavitelje opreme to pomeni, da se tržna priložnost za samo prodajo fotonapetostnih modulov oži. Dobavitelji, ki so sposobni zagotoviti celovito rešitev – fotovoltaični moduli + shranjevanje energije + podporne strukture + integracija v omrežje – so vse bolj pozicionirani.
Rudarstvo in elektrika zunaj omrežja: podcenjen trg
Srednja Azija ima številne rudarske dejavnosti, ki se nahajajo na robovih elektroenergetskega omrežja, pri čemer nekatera delujejo povsem izven omrežja. Ta spletna mesta imajo tri ključne značilnosti:
- Neprekinjeno delovanje:Oprema za rudarjenje in predelavo mineralov pogosto deluje 24 ur na dan, kar ustvarja razmeroma stabilno povpraševanje po električni energiji.
- Visoke zahteve glede zanesljivosti:Izpad električne energije lahko neposredno povzroči izgubo proizvodnje.
- Močna odvisnost od dizla:Rudniki zunaj omrežja se običajno zanašajo na dizelske agregate, medtem ko prevoz goriva in logistika predstavljata znaten delež operativnih stroškov.
Ekonomija je pomembnejša od okoljskih koristi
Pri rudarskih dejavnostih glavno gonilo za sprejem sončne fotonapetostne ni zmanjšanje ogljika – to so izravnani stroški električne energije.
V oddaljenih rudnikih, ki se nahajajo več kot 200 km od najbližje povezave z omrežjem, lahko skupni stroški električne energije, proizvedene z dizelskim gorivom, znašajo od 0,40 do 1,00 USD/kWh. Za rudnike, ki so bližje omrežju, lahko cena znaša od 0,12 do 0,20 USD/kWh. Ko dizelski generatorji delujejo pri nizkih obremenitvah, lahko poraba goriva doseže 20–40 %.
Združevanje sončne PV in shranjevanja energije z obstoječimi dizelskimi generatorji v hibridnem mikroomrežju lahko zmanjša porabo goriva za približno 40 %. Če ekonomija deluje, ima projekt močno komercialno spodbudo za napredek.
Ekstremne zimske temperature v Srednji Aziji predstavljajo še en kritičen dejavnik za rudarske projekte. Oprema mora biti sposobna zagnati in zanesljivo delovati pod –20 °C, zaradi česar je delovanje pri nizkih temperaturah bistveno merilo izbire.
Priložnosti in izzivi za kitajska podjetja
Priložnost ni samo v cenah PV modulov
Kitajski izvoz fotonapetostnih modulov v Srednjo Azijo se je v prvi polovici leta 2026 medletno povečal za 180 %. Cene modulov so postale zelo pregledne in puščajo omejen prostor za diferenciacijo samo s cenovno konkurenco.
Prave konkurenčne prednosti so v zmogljivostih dostave:
- Ali lahko oblikovalska ekipa izdela risbe v skladu z lokalnimi standardi, vključno z evropskimi, ruskimi ali nacionalnimi kodami?
- Ali je mogoče strukturne komponente odpremiti v celoti v skladu s projektnim načrtom, kar zmanjša zamude na kraju samem?
- Ali je mogoče namestitev na kraju samem dokončati, ne da bi se močno zanašali na visoko usposobljene lokalne tehnike?
Tri praktične ovire za vstop na trg
Ovira 1: Standardi in kodeksi. Srednjeazijski projekti pogosto zahtevajo skladnost z evropskimi standardi (EN 1993 / EN 1090) ali ruskimi standardi (SNiP). Risbe in konstrukcijski izračuni morajo biti prilagojeni veljavnemu kodnemu sistemu. Sposobnost oblikovalske ekipe, da deluje po več standardih, lahko neposredno določi, ali je podjetje upravičeno do projekta.
Ovira 2: Logistika in carinjenje. Srednjeazijske države so brez izhoda na morje. Po prihodu v morsko pristanišče bo moral tovor morda prepotovati več kot 2000 km po kopnem. Mere komponent in embalaža morajo upoštevati omejitve železniškega in cestnega prevoza.
Pregrada 3: Gradbena okna. Srednja Azija ima dolge zime in dejanska sezona gradnje običajno traja le 6–8 mesecev. Razporedi projektov morajo upoštevati to omejitev, namesto da bi sledili časovnim načrtom gradnje, ki se običajno uporabljajo v regijah z zmernim podnebjem.
Pogosto zastavljena vprašanja
V1: Kateri so glavni dejavniki solarnega PV trga v Srednji Aziji?
Obstajajo trije glavni dejavniki: naraščajoče povpraševanje po električni energiji, staranje termoenergetske infrastrukture in poletno pomanjkanje električne energije ter jasno opredeljeni vladni cilji zmogljivosti in davčne spodbude. Poraba električne energije v Uzbekistanu naj bi do leta 2035 dosegla 123 milijard kWh. Projekti obnovljivih virov energije v Uzbekistanu so lahko upravičeni tudi do oprostitve davka na nepremičnine in davka na zemljišče za 10 let.
V2: Zakaj postaja shranjevanje energije v Srednji Aziji tako pomembno?
Ker se delež vetrne in sončne energije povečuje, omrežje potrebuje večjo hitro odzivno izravnalno zmogljivost. Naročila za shranjevanje energije, ki presegajo 30 % celotne vrednosti projekta, nakazujejo premik od neobveznega dodatka k ključni komponenti integracije omrežja.
V3: Kakšna je primerna rešitev za napajanje za rudarske projekte izven omrežja?
Praktična možnost je hibridno mikromrežje, ki združuje sončno PV, shranjevanje energije in obstoječe dizelske generatorje, ki se ohranijo kot rezerva. Ta konfiguracija lahko zmanjša porabo goriva za približno 40 % in potencialno zmanjša zahtevano zmogljivost dizelskega generatorja na 30 %–50 % prvotne ravni. Ključ je nadzorni sistem, ki je sposoben gladkih prehodov med viri energije.
V4: Kdo so glavni konkurenti kitajskih podjetij na lokalnem trgu?
Glavni konkurenti so evropska, turška in južnokorejska podjetja ter lokalna inženirska podjetja. Kitajska podjetja imajo koristi od integriranih dobavnih verig in hitre dostave, vendar se lahko soočijo z izzivi, povezanimi z lokaliziranimi storitvami in poznavanjem lokalnih standardov.
V5: Kateri certifikati so potrebni za vstop na srednjeazijski trg?
Za jeklene konstrukcije, projekti običajno zahtevajo EN 1090 (oznaka CE) in certifikate sistema upravljanja, kot so ISO 9001, ISO 14001 in ISO 45001. PV moduli na splošno zahtevajo skladnost s standardoma IEC 61215 in IEC 61730. Nekateri projekti zahtevajo tudi tovarniške revizije tretjih oseb, na primer tiste, ki jih izvajata SGS ali BV.
Imate vprašanja o energetskih projektih v srednji Aziji? Pišite nam na info@xzbesta.com
